Selitev v Beaucaire

Delo v tujini številka 2. Prvič ne čisto sam, ampak v družbi Mirjam. V Beaucaire, kraj, za katerega sem moral tudi sam natančneje pogledati na zemljevid, saj za ta francoski kraj pred tem še nisem slišal. Naslednjih nekaj mesecev bo najino življenje torej potekalo ob reki Roni, nasproti Provanse, v pokrajini Languedoc-Rousillon. Med tednom služiva denar v pralnici podjetja Brad Europe, med vikendom pa uživava med sprehajanjem in kolesarjenjem po trikotniku Nimes-Avignon-Arles, v prihodnje pa bo sledil tudi kak daljši izlet v bolj oddaljene francoske kraje.

To je bil bolj pozen uvod v trenutno zgodbo, pred samo selitvijo pa nekaj več o sami poti do sem, ki sva jo seveda izkoristila za krajši izlet.

Na pot sva se odpravila s pomočjo Flixbusa, prvo postajo pa sva imela že v Milanu. Te stopnice so bile še najboljša/najlepša stvar v hostlu (California), v katerem sva dvakrat prenočila in ga močno preplačala, vsaj glede na ceno, ki sva jo zasledila na spletu.

Sam obisk Milana je, tako kot ponavadi, kadar obiščem večje mesto, zaznamovalo deževje. 

Modna revija na podzemni, ki sva jo pridno uporabljala, predvsem zavoljo dežja.

Obisk San Sira.

Odpeljala sva se dalje, proti Franciji. Natančneje, proti Lyonu. V primerjavi z Milanom, naju je s pomočjo sončne energije povsem zasvojil. No, prvi sprehod sva imela že prvi večer, še brez sonca, potem, ko sva se začasno nastanila pri couchsurferjih.

Nov, moderen muzej v vsej svoji sončnosti.

Prvič sva se seznanila z Rono, polno kanalskih ladij, ki naju skupaj spremljajo tudi na trenutni lokaciji.

Središče mesta, ki te preprosto očara.

En od peš-mostičkov, ki skupaj z ozkimi in strmimi uličicami naredi mesto še bolj romantično.

Ta stavba sploh nima oken.

Taki sprehodi ne potrebujejo konca...

Mogoče le kak počitek v prijetnem parku...

Vrh enega dela mesta, na nasprotnem griču pa stoji bazilika.

Navdušen nad gostoto dimnikov na rdečih strehah.

Avignon, nekdanji papežev sedež in še zadnji, enodnevni postanek  pred Beaucaireom. V baru na sliki nama je prijazen in zabaven natakar skrbno čuval vso prtljago.

Tudi skozi ozke uličice včasih pokuka sonce.

Papeževa palača z ene od strani.

Pisane rastline na vrtu za palačo.

Palača še z ene od drugih strani in z golobi.

Pogled s palače na sloviti podrti avignonski most.

Še most z druge perspektive. Zatem pa malica, še en sprehod okoli mesta in nakupovanje prvih zalog hrane za prvo stanovanje, potem pa proti železnici, od koder sta naju zvečer v Beaucaire odpeljala bodoča sodelavca in sostanovalca.

Prvo nedeljsko sončno jutro in sprehod v Beaucaireu. Stavba pod tretjo vetrnico z leve strani je najino novo prebivališče in hkrati delovno mesto. Živiva na precej odmaknjeni lokaciji v industrijski coni nekoliko ven iz mesta, kar nama zagotavlja kar precej miru in nekoliko daljše sprehode v trgovino.

Prvič prav zares v Beaucaireu. Skozi sam center mesta je speljan en izmed ronskih kanalov, na katerem kar nekaj ljudi živi na ladjicah.

"Naš" grad.

Pogled z gradu proti domu (za orientacijo vseskozi uporabljava tistih pet vetrnic v ozadju).

Simpatično malo mestece v jesenskih barvah.

Tudi "naši" mlini nekoliko od bližje. Za naju popularna destinacija za popoldanski tek ali sprehod ob Roni.

Toliko o sami poti in prvih vtisih iz Beaucairea, več o nadaljnjih izletih in ostalih dogodivščin pa drugič.