Čez Kepo za rojstni dan!

Miha si za rojstni dan vzame dopust in odpeljeva se proti Karavankam. V planu sva imela vzpon iz Dovja na Kepo, potem pa nadaljevati pot po grebenu vse do Trupejevega Poldneva.
Plan se je sproti nekoliko prilagajal, saj že ob štartu iz Dovja, ob iskanju bližnjic nikakor nisva uspela najti označene poti, ki bi naju morala peljati po grapi do grebena. Tako sva se pustila presenetiti čudovitim, neoznačenim stezicam, ki so naju pripeljale direktno na še en, nepričakovan cilj, Borovje (1476m). Vrh, za katerega pred tem sploh nisva vedela da obstaja, mi je skupaj z zanimivo potjo postal eden izmed najlepših prehojenih do sedaj. Res, super izlet, za vse tiste, ki iščete krajše in neobljudene ture, s super razgledi na Julijske Alpe.
Tudi po osvojenem prvem vrhu, je sledilo še mnogo lepih stezic. Nekaj neoznačenih, nekaj nevarnih in nekaj takih, ki jih sploh ni, pa tiste bolj uhojene, označene poti.
Pravi (predolgi) križev pot (res sva videla veliko križev) naju je čakal, vmes pa seveda tudi nekaj malo praznovanja.
Več o vsem pa seveda zopet ob fotografijah.

Jutro nad Dovjem.

Prvi vrh, prvi križ - Borovje (1476 m).

...z lepim sporočilom.

Z Borovja še naprej navdušeno slediva najini neoznačeni poti, ki naju po pobočjih Kurjekov počasi vodi proti najvišji točki na poti (Kepa).

To pot bi res priporočil ljudem, ki iščejo neobljudene stezice. Slabša stran je bila le to, da je vmes nek podor s seboj odnesel tudi del poti, ki je sedaj skoraj neprehodna in izredno nevarna. Nekako nama je uspelo priti nazaj na pot, ki sva jo kmalu spet zapustila in sva takole po brezpotju zagrizla v kolena in jo "usekala" direktno proti grebenu.

Na grebenu je spet vse lažje.

Sem pa tja se najde kak bolj izpostavljen del.

A brez težav se človek hitro znajde pri naslednjem križu, ki se nahaja na Kepi (2143 m). Na vrhu pa cel kup Avstrijcev.

Sam skočim še do sosednjega križa, 5 minut stran od vrha. Res ne vem, kaj imajo tukaj z vsemi temi križi...

Še manjše presenečenje za novopečenega 29-letnika - "gorska torta".

Spustiva se po zahodni strani in ob mejnih kamnih slediva grebenski poti po vrhu Karavank.

Manjši bivak ob poti.

Kepa z druge strani.

Z avstrijske strani naju ves čas spremlja Baško jezero (Faakersee).

Pri naslednjem križu, na Kresišču (1839 m), se igram duhovnika.

In se nastavljam soncu (sonca sva imela na koncu še preveč...).

"Funky" križ na najinem ciljnem vrhu - Trupejevo Poldne (1931 m).

Kjer s slavljencem nazdraviva in še do konca olajšava svoje nahrbtnike.

Po neoznačenih poteh se spustiva proti Srednjemu vrhu, ki nama pričara takšen pogled.

Med spustom proti Gozdu Martuljku se zahvaljujoč Mihovim "bližnjicam" ravno toliko izgubiva, da moje spretno oko v enem izmed debel najde takšno srčno lužico.

Za konec še najtežji del poti (vsaj zahod je bil lep), hoja po asfaltirani kolesarski stezi od Martuljka do Dovja.

Zemljevida nisva imela s seboj, tako da sva šele doma lahko preučila prehojeno pot in ugotovila, od kod najina utrujenost ob koncu dneva. Po ocenah sva prehodila okoli 40 km s skupno nekaj več kot 2000 m višinskih metrov vzpona. Nekaj o utrujenosti nama je sicer povedala tudi ura, dobesedno sva naredila celodnevni izlet, saj sva bila a poti celih 14 ur, od zore do mraka!