Sedemkrat zamrznjena jezera

Prejšnji teden sem z namenom lovljenja zadnjih sončnih žarkov po zasneženih vršacev pred odhodom na Madžarsko, z družbo skočil z družbo v naš prelepi TNP. Štart pri Savici, cilj na Prehodavcih. Cilj naslednjega dne pa zopet Savica. Gor, nekaj časa gor in zopet dol torej. Vmes pa čez Komno, zasilno bi se lahko pot končalo že pri dvojnem jezeru (vseeno kar dolga tura, nismo točno vedeli, koliko snega pričakovati in v kakšnem stanju je pot).

Nekaj pred peto se začenja pohodna pot.

Ob začetku dneva že zagledamo prve zimske markacije, ki nas spremljajo vse do Prehodacev.

Začetni strahovi, da nam bo zaradi neprehojenega snega zmanjkalo energije za Prehodavce, se v petih urah že znajdemo pri koči pri sedmerih jezerih.

Nadaljevanje po dolini sedmerih jezer nekoliko oteži tole prečenje nad Ledvičko. Nazaj grede rajši ob jezeru, sva rekla.

Vroče za znoret. Januarja. Na snegu. Skoraj na 2000m.

Naslednji zahtevnejši del se prične, ko človek zagleda Zasavsko kočo na Prehodavcih, sneg pa noče več držati človeške teže, zato zadnji del poti namesto 2 uri, traja 3 ure in pol.

Ampak zakaj bi se sekiral, čemu bi se ob takih prizorih mudilo?

Hitreje ali počasneje, vseeno je uspelo. In ničesar ni manjkalo.

Gor pa ni važno v katero smer pogledaš, čudesam ni konca.

Res ni konca.

Res res ni. Ko se ti obrat okoli svoje osi, s fotoaparatom v roki, zdi večji od 360 stopinj.

Nadaljevanje vsega, pa ob spremljanju počasi tonečega sonca...

Po zahodu je čas za spanje, nič več toplote. Zato pa 50 prostih dek.

Z izjemo spusta do Ledvičke, je naslednji dan obratna kopija prvega dne. Tako pot kot vreme v glavnem brez sprememb.

Nekaj igranja s snegom. 

Jamar.

In nočni zaključek pohoda.

In še zaključek dneva (pred tem še kremšnita)

Lepo. Obljubljam, da bo kmalu sledilo tudi kako krajše poročilo z Madžarske. Če se še ne ve, sem že na Madžarskem. Lep pozdrav z Madžarske. Madžarska.