Življenje Tomota: Kdor ponoči ne spi, ga čaka kič

Sinoči je bil spet en tistih dni, ko si moram zadati kak bolj nor izziv. Tokrat sem izkoristil preostanek polne lune in se odpravil proti Zvohu z željo, da obiščem še čimveč od okoliških še neosvojenih vrhov. Da bi bil to res pravi izziv, sem poskrbel s tem, da se nisem z avtom zapeljal do Jezerc, ampak sem z lastnimi močmi štartal od doma. S kolesom do Olševka, potem pa samo še hoja. Seveda je bil cilj tudi, da si na katerem od vrhov (tisti, ki bo na vrsto prišel pač pravočasno) ogledam sončni vzhod.

Pa začnimo. Štart 25.1.2016 ob 22:45 od doma proti Olševku.

Še pred Olševkom sem se moral že ustaviti, ker se nisem mogel upreti zanimivim, z luno obsijanim, oblakom. Vnaprej se opravičujem za nekaj fotografij slabše kvalitete, nočna fotografija mi ne gre preveč dobro od rok.

Kolo je prenočilo na Olševku (še malo reklame za olsevek.si, to bo D. Čebulj vesel).

Ob poti sem se kratkočasil z branjem super nasvetov. Sicer sama pot po gozdu ponoči nič kaj omembe vredna, a dolga.

Prek Štefanje gore in sedla Davovec, se kaj hitro znajdem sredi smučišča.

Sedaj se da mirno hoditi tudi brez prežgane luči.

Jaz v vlogi svetilnika na Zvohu.

Ovekovečenje premaganega prvega vrha (ok, še pred polnočjo sem se vpisal v knjigo na Apnišču). Veliki Zvoh, okoli 15 minut čez tretjo uro zjutraj, sedaj je že 26.1.2016.

Nekoliko bolj smotan grebenski del poti čez Ježo proti Korenu.

Grizljanje jabolka na vrhu Korena (ura že okoli 5:15?). Kot zanimivost, poleg štirih jabolk sem se po poti krepil še s štirimi sendviči (verjetno, ker sem računal osvojiti 4 "višje" vrhove).

In pa še osvojitev Kompotele, nekaj minut pred šesto.

Želja je bila še nadaljevanje do zadnjega vrha, Mokrice, a se je izkazalo, da to bi bilo pa vseeno prenevarno (smerokaz je dejansko kazal čez nek neprehojen snežni prepad). Lahko bi rekel, spet usoda, saj je bila Kompotela (čeprav sem moral na vetru čakati uro in pol) odlična lokacija za ogled sončnega vzhoda (po občutku, boljša kot nekoliko nižja Mokrica).

Pozor, od tu dalje pa samo še kičaste fotografije kičastega dela dneva, ki ne potrebujejo preveč komentarjev:

Ob čakanju na vzhod sem imel preveč časa, ki sem ga uporabil za samofotografiranje s samosprožilcem (tudi odličen način za samoogrevanje, ko tekaš od fotoaprata gor in dol).

Končno sonce.

Zadovoljstvo na obrazu pa zopet popolno.

Prekrasen pogled proti KSA.

Nad Julijci (s Triglavom na sredi) še vedno bedi luna. Na skrajni levi vrh Korena.

Zdnje čase je že kar moderno pozimi hoditi polnopremljen, čeprav ljudje včasih opreme niti ne znajo uporabljati, važno, da na slikah zgledajo "ful kul alpinisti". Zato tudi ena fotografija skoraj povsem nerabljenega cepina (s seboj sem bolj kot dodaten tovor nosil še dereze), sicer sem tudi sam povsem neizkušen alpinist.

Vzhoda je hitro konec, prav tako sem se hitro odpravil prek planine Koren in Kriške planine nazaj proti Davovcu in potem po enaki poti domov. Še nekaj opazovanja narave po poti: