Ampak v vsakem primeru bom poskušal ostati jaz (v svojem bistvu?). V pisni obliki. Kar mi je vselej lažje kot govoriti. Tudi to morda kdo že ve, večina pa ne. Tudi ta blog bo mogoče kdo bral, mogoče celo redno, večina pa ne. Kar je tudi bolje, saj vseeno (še) nočem kazati svojega življenja čisto vsakemu, čeprav nimam pravih argumentov, čemu mojega življenja ne bi smel spoznati vsak. Zakaj torej objavljati javno, če se ne maram javno izpostavljati? Pisati z željo, da me nihče ne bere? Ni važno, lahko je in ne boli. Če pa se bo končen skupek vseh člankov/spisov/brezveznih pisarij o brezveznih stvareh, končal kot zelo uspešna avtobiografija, bom pa bogat. Tudi tega nočem. Moje življenje. Ponavadi vem kaj nočem, manjkrat vem kaj hočem. Potrebujem pa nov blog, ker oba stara sicer ne bi imela svojima naslovoma primerne vsebine.
Ne ravno obetaven začetek bloga in slaba reklama, če bi želel privabiti množico bralcev, ampak nek uvod mora vseeno biti. Baje.
Konec koncev bo blog v večini spet končal bolj kot popotniški dnevnik v malenkost drugačni oblik kot do sedaj, verjetno nekoliko več poročil o krajših izletih, navadnih in nenavadnih dogajanj v mojem vsakdanjem življenju. Mogoče kak hiter spis, ki bo nastal iz jeze in ga bom že 16 sekund po objavi želel izbrisati, a ga vseeno ne bom. Glasujem pa za več spisov iz veselja in pozitivnih navdihov, vendar ni vedno vse lepo, čeprav se tudi sam večinoma smejim nisem vedno vesel. Mimogrede bom kdaj tudi kaj pokritiziral, pa naj bo to kot kritika filma/glasbe, ali pa preprosto jamranje čez politiko in državo. Verjetno nič politike in države (verjetno!). Jamranje dovoljeno. Brez strahu, da bom delal volilne propagande. Zanimivost: Nisem še volil; Mogoče si pa sam prislužim več kritik kot jih objavim.
Aja, mogoče lahko napišem tudi pesem, lahko objavim tudi samo slike, objavim intervju osebe, ki sicer nikoli ne bi doživela intervjuja, lahko delam kar hočem, zaenkrat si ne bom delal mej glede tega kaj lahko objavim in česa ne, tudi cenzure ne bo (pa ne zaradi kletvic (tudi teh ne bo)). Pričakujte nepričakovano, ne pričakujte pa preveč. Rajši pričakujte svojega prvorojenca, kot pa čudeže, ki se bodo zgodili zaradi mojega bloga.
To je to kar se uvoda tiče, najbrž bo blog nekaj ravno obratnega, kar sem poskušal predstaviti v uvodu in bo spet skupek nekih potepanj. Nič novega torej, na koncu si bo moj obrambni mehanizem zopet dal star izgovor: "pišem zase". Saj se nisem in se ne bom čez noč popolnoma spremenil. Ravno toliko, da se bloga ne bo dalo vstaviti v nobeno specifično kategorijo (razen če je to kolumna, kaj je to kolumna?). Če ste prišli do sem, ste pa vseeno verjetno prebrali nekaj novega, razen, če ste vse skupaj prebrali dvakrat (in zapravili dvakrat več dragocenega časa, kot tisti, ki so prebrali samo enkrat). Naj vas novosti razveseljujejo, pa ni treba, da so samo materialne. Lep pozdrav, Tomo.
 |
| Naj bo blog tak kot sem jaz na tej sliki: Smešen, čuden, zabaven, s soncem obsijan, nekoliko nejasen, neškodljiv. |
Še povezavi do starih blogov, če mogoče kdo ne razume, zakaj omenjam stara bloga:
No comments:
Post a Comment