Najdaljša noč v letu, oziroma brez gat v hribe

Kot bi pogrešal lanske pregrešno dolge shetlandske noči, sem se letošnje najdalje noči lotil na svoj način. Da ne bom pretiraval, naslednji dogodki se po večini niso zgodili zato, ker je bil na sporedu zimski solsticij, vsekakor pa sem dolgo noč začutil na lastni koži bolj, kot še nikoli do sedaj.

Zgodba se je začela včeraj ob enih popoldne, ko sem z nekaj pohodniške opreme otovorjenim kolesom odkolesaril iz domače garaže. Pot me je na sončen začetek zime vodila proti vasi, ki jo ta čas bolj redko obišče sončna svetloba, proti Jezerskem.

Po dobri uri prisopiham do Zg. Jezerskega, kjer zima že bolj nazorno kaže svoje zobe.

V vaški trgovinici si kupim zalogo hrane za čez noč in odidem dalje proti Ravenski Kočni (sproti se obvezno ustavim še pri izviru slatine in si natočim liter mineralne vode za na pot). Tam pa se zima zares začne, če je kak trdokožec ne bi začutil, bi jo vseeno videl.

Test ledu na Planšarskem jezeru. Da ne bo lažnega upanja - led še vedno ni primeren za drsanje, dlje kot meter od roba si nisem upal stopiti.

Parkiram kolo (če kdajkoli opazite podoben prizor kolesa sredi gozda, prosim, ne kradite) in se peš odpravim proti Češki koči na Spodnjih Ravneh.

Kljub temu, da sem pot do Češke koče že dvakrat prehodil po isti poti, se mi je tokrat uspelo izgubiti, najbrž zaradi sveže posekanega gozda in s tem izgube markacij ter poti. Velika verjetnost pa tudi, da zaradi sanjarjenja. Glede na to, da sem štartal kar pozno, jo mahnem direktno v strm breg, da čimprej pridem na kako od mimoidočih poti, na srečo jo tudi najdem in še pred temo se sam znajdem v koči.

Utrinki (zime) s poti ob večernem polmraku.

16:30 - na cilju dneva.

Prehitro pomalicam in se uležem v svojo posteljo in se poleg spalne vreče zavijem še v tri odeje ter se spravim brat knjigo. Edina stvar, s katero naj bi se sam zabaval, od petih popoldne dalje :D Ob svetlobi naglavne lučke, mi po štirih straneh uspe zaspati. Ko se prvič ves prekuhan (tri zimske odeje so tudi v zimski sobi, kjer se temperatura ne dvigne kaj preveč nad ničlo, očitno preveč) zbudim in pogledam na uro, ta kaže osem. Zvečer. Tu sem spoznal moč dolge samotne noči. Seveda nisem mogel takoj zaspati, vstanem, wc, še enkrat večerjam in vsaj do konca preberem načeto poglavje. Očitno res ni bilo neke motivacije za branje, zato se vendarle odločim za poskus nadaljevanja spanca, ki naj bi trajal še devet ur (nisem človek, ki bi v običajnih razmerah zmogel prespati več kot osem ur).
Fun fact: do koče sem prispel še v kolesarskih pajkicah, v katerih normalno (in tudi tokrat) ne nosim spodnjic, med preoblačenjem pa ugotovim, da jih še do doma ne bom nosil. Vsaj hlače sem prinesel s sabo.

Zgoraj desno moja postelja.

Da ne bom preveč o predolgi noči, zjutraj je nov dan, nov dan prinese nove poti. Prva pot me navsezgodaj odpelje proti Vratcam (koči najbližji vrh).

Nekaj minut pred pol osmo, se znajdem na vrhu 1801 m visoke mini gore. In uporaba večnamenske kolesarske čelade.

Jutro se prebudi kmalu za mano.

Vratca so tisti mali špičasti vrh na desni, predvidevam da je vzpetina ime dobila po manjšem gruščnatem prehodu, ki je precej očiten že od daleč, skozi katerega tudi vstopiš do vrha.

Dereze, oziroma "ketne", prvič to sezono v uporabi.

Sestopim nazaj do koče, ker še nimam dovolj, skočim še do naslednje koče, Kranjske koče na Ledinah. Ker edina (skoraj) povsem kopna pot vodi skozi žrelo, se odločim kar za to pot, ki v poletnih mesecih velja za najbolj zahtevno.

Pred vstopom v zlovešče "žrelo"

Pogled v žrelo z vrha.

V Kranjski koči (prihod nekaj minut čez devet) veselo ugotovim, da tudi tam obstaja zimska soba, skozi katero vstopiš kar skozi okno. Ideje za naslednje pohode so že tu... :)

Slaba stran tokratnega pohoda je ta, da sem se na daleč izognil višjim vrhovom in s tem tudi soncu, ki ga tu pozimi res močno primanjkuje. Kranjska koča in Velika Baba vabita!

Vrh Babe obsijan s soncem, mamljivo...

Po ekspresnem spustu po lovski poti, odkolesarim do izvira slatine, kjer se le prikažejo sončni žarki, tam sledi zadnja malica pred spustom v dolino, pred dvanajsto uro pa me doma že pričaka vroč tuš.

Sonce se na Jezerskem prikaže šele po deseti uri...

Povsem druga zgodba s soncem je bila v nedeljo na Košuti, oziroma na vrhu Kladiva.

To je to za sedaj, več kot očitno blog (kljub drugačnem uvodniku) že postaja izletniški blog.  Kakopak.
Če že niste znani po tem, da imate okoli vratu vsak dan ovito brisačo, se bolj potrudite vsaj pri gatah.
Lep pozdrav, Tomo.