Življenje Tomota: Francoski dopust(ek)

Dopusta je že zdavnaj konec, vmes že sestrina poroka, skoraj dva meseca doma in že nazaj na delu v Franciji, a vendarle se počasi vračam na tekoče s pisanjem bloga. Vetrovna nedelja je kot nalašč za hiter spomin na najin težko izborjen dopust med prvim sezonskim delom v Franciji. Zakaj težko? Očitno sva bila preveč pridna delavca in so naju na vsak način želeli na delu obdržati in izkoristiti do zadnjega dne in nama dopust izplačati. Na koncu smo našli vmesno pot in tako nama je le uspelo v devetih dneh preštopati do Andore in dokaj velik krog po ogromni Franciji ter med drugim obiskati prijatelja Benoita. Pa začnimo lepo po vrsti...

Z dopustom sva pričela na petek popoldne. Dobra stvar na začetku je bila ta, da naju je do polovice poti do Andore s kombijem zaradi službenih obveznosti, dostavil kar sodelavec.

V daljavi prvić zagledava pobeljene vrhove Pirenejev. Po brezgorskem prezimovanju na jugu že močno hrepeniva po višavah.

Najin prevoz do andorske meje (El Pas de la Casa) in prvi sneg ter nakupovalni center (davčna oaza) takoj čez mejo, ob enem izmed smučišč. ki so razmetana po celi državi in so vir glavnega dohodka v državi.

Po prečkanju 2400 metrskega prelaza sledi samo še spust po glavni dolini v državi. Midva se ustaviva v glavnem mestu te male kneževine, v Andorri la Velli.

Od meje sva štoparske moči združila z Ukrajincem Bohdanom, s katerim smo skupaj pomalicali v parku v središču mesteca. Nato se poslovimo, Bohdan nadaljuje svojo pot proti Barceloni, midva pa proti McDonaldsu (vir zastonj interneta). Tam si veselo prebereva pozitiven odgovor na najino last minute Couchsurfing prošnjo in čez dobro uro naju v bližini pobere venezuelski par ter naju odpelje v višje ležečo vas (Pal), kjer se nahaja njuno domovanje.

Takole je videti vasica po imenu Pal, kjer prenočiva naslednje tri noči.

Na še večje veselje je gostitelj Jean-Claude prav tako velik navdušenec nad planinstvom in tako se že naslednje jutro skupaj odpravimo na pohod. Idealne razmere za najino slabšo opremljenost (gojzarji so ostali v Sloveniji, tako sva imela malce mokre noge), pomladanske temperature in opečeni obrazi.

Deloma po snegu, deloma po kopnem opravimo nekajurno krožno turo z najvišjo točko na približno 2300 metrih. Kot je razvidno na sliki, sta se nam na poti pridružila tudi psa Pot in Nesta. Na koncu vsi prijetno utrujeni, midva pa navdušena. Tako nisva ostala pri miru niti naslednji dan, ko sva se na nekoliko krajši pohod kar direktno z vasi odpravila sama in na sprehod peljala Nesto.

Po hribolazenju v Andori, sva najino pot nadaljevala s povratkom v Francijo, nato pa sva zavila na sever proti pokrajini Dordonji. Pozno zvečer pristaneva v središču pokrajine, Perigueuxu. Tokrat brez uspeha z last minute prošnjami za prenočišče, sva povečerjala kar v tamkajšnjem parku. Tam naju je za dalj časa zmotil neke vrste brezdomec, ki nama je podaril tulipan in kondome (zakaj točno, nama ni jasno). Na koncu sva le našla prenočišče v enem izmed malih hotelov.

Zjutraj si na hitro ogledava mesto, v katerem najbolj izstopa na daleč vidna katedrala sv. Fronta.

Obvezna pavza v kateremkoli mestu, park. Tudi v Perigueuxu se najdejo lepi.

Nadaljna pot po osrednji Franciji naju očara z neskončnimi polji oljčne repice.

Prihod v naslednje večje mesto, ki leži ob Loari, Tours. Vrt Francije, kot mu pravijo, naju pozdravi v pomladanskih barvah.

Tu si nama za dve noči uspe najti kavč pri prijaznem študentu Flaveju.

Pohajkovanje po "vrtu Francije" naju pripelje vse do otočka (Ile Simon) sredi Loare. Tam naju najde osamljen pes s palico v gobcu, z željo po igranju. Kasneje se izkeže, da ima pes vendarle lastnico, ki med drugim govori srbohrvaško.

Nasedla barkica ob Loari.

Mestna hiša.

Parkec pred pragom Flavejevega stanovanja.

Place Plumereau, najbolj znan trg v mestu, poln tipičnih francoskih kavarnic, obkrožen s pollesenimi hišami.

Po Toursu se odpraviva dalje v smeri prijatelja Benoita. Pot naju med drugim pelje čez Orleans, kjer pozdraviva Ivano Orleansko.

Glavna orleanska ulica z mogočno katedralo v ozadju.

Na koncu dneva prispeva v Sens. Tam naju pobere Benoit, s katerim se skupaj odpeljemo do njegovega doma, v malo vas sredi Šampanje.

Benoit, 62-letni gospod, katerega sem na zanimiv način spoznal prek svoje sestre. Ona ga je spoznala pred dvemi leti, ko je s prijateljico romala po Caminu de Santiagu, kar je on takrat počel že drugič ali tretjič (pred tem že s kolesom in enkrat celo peš od svojega doma). Ohranili so stike in lani se je on ustavil s kolesom pri nas doma med kolesarsko avanturo po Evropi (4000km v 40 dneh). Tako se nama je z Mirjam zdelo primerno, da ga sedaj obiščeva še midva.

Sprejem je bil veličasten. Očitno si je mislil, da sva zelo lačna. Po začetnem aperitivu (prejšnja slika), naju je pričakala večerja s štirimi hodi. In to boljša kot v marsikateri restavraciji.

Poleg tega, da Benoit veliko športa, je aktiven tudi na drugih področjih. Poleg hoje, kolesarjenja in rolanja na dolge razdalje, ima tudi svoj športni motocikel. Vsako leto organizira nekajdnevni izlet s kolegi motoristi. Med drugim si je zgradil tudi tako hišo (in še eno podobno, ki jo oddaja).

V vasi živi tudi veliko njegovih (in ženinih) sorodnikov. En izmed njih ima kravjo farmo in prodaja mlečne izdelke, skrbi pa tudi za nekaj Benoitovih konj.

Mesnil St. Loup, Benoitov domači kraj.

Eden od sorodnikov si je doma uredil botanični vrt.

Vaška cerkev.

Izlet do enega izmed jezer v bližini Troyesa.

In ogled Troyesa.

Po dveh nočeh razvajanja pri Benoitu, sva se morala počasi vračati proti jugu. Ena redkih postaj na poti je bilo mesto Dijon, znano po svoji gorčici.

Na eni izmed avtocestnih postajališč sva spoznala tega šoferja iz Rusije. Ker je za veliko noč na vožnji daleč od družine in doma, smo si skupaj privoščili tako skromno večerjo (z nama je delil vse, kar je našel v tovornjaku).

Pozno zvečer sva prispela do Avignona, torej skoraj do Beaucairea. Če ne bi bila že dovolj utrujena, sva že razmišljala, da bi celo noč pešačila do doma, a sva vendarle počakala. Ob pozni uri nama ni uspelo najti primernega prenočišča, zato sva kar nekaj časa prebedela v družbi uličnih mačkov.

Ideja je bila, da bi noč prebedela na toplem na železniški postaji, ki pa so jo na žalost ob polnoči zaprli... Potem sva našla nek velik hotel, katerega stavba se je nadaljevala v nek klošter z velikim atrijem. V atriju sva se takole stisnila v nek kot, da sva se skrila pred hladnim vetrom in celo za nekaj minut zadremala. Ko pa sva se odločila prostor zapustiti, sva ugotovila, da so vsa vrata na ulico zaklenjena. Tako sva bila prisiljena prositi receptorja hotela, naj nama odpre vrata. Razburjen, ker ni vedel, kako sva prišla notri, naju vendarle izpusti ven. Ob petih zjutraj sva tako le prišla nazaj na zopet odprto železniško postajo.

Po dolgi noči naju je končno pričakalo lepo jutro in hiter povratek v Beaucaire. Kot zanimivost je treba omeniti še, da nama je pred našim podjetjem, na travniku, kjer se velikokrat zbirajo romi s cirkusi, ob prihodu domov, eden izmed cirkusantov ponudil delo v cirkusu. Zakaj točno si je izbral naju, ne veva, saj je bila jezikovna ovira prevelika.

Zadnjo noč v Franciji sva na račun podjetja, prespala v hotelu v Tarasconu, saj je v času dopusta najino sobo že zasedel eden izmed novih delavcev.

Naslednje jutro pa naju je čakala dolga pot nazaj proti Ljubljani. Z dvema vlakoma in dvema avtobusoma ter vsemi postanki in prestopanji, nama je pot vzela celih 28 ur. Brez kvalitetnega spanca.