Čez Kepo za rojstni dan!

Miha si za rojstni dan vzame dopust in odpeljeva se proti Karavankam. V planu sva imela vzpon iz Dovja na Kepo, potem pa nadaljevati pot po grebenu vse do Trupejevega Poldneva.
Plan se je sproti nekoliko prilagajal, saj že ob štartu iz Dovja, ob iskanju bližnjic nikakor nisva uspela najti označene poti, ki bi naju morala peljati po grapi do grebena. Tako sva se pustila presenetiti čudovitim, neoznačenim stezicam, ki so naju pripeljale direktno na še en, nepričakovan cilj, Borovje (1476m). Vrh, za katerega pred tem sploh nisva vedela da obstaja, mi je skupaj z zanimivo potjo postal eden izmed najlepših prehojenih do sedaj. Res, super izlet, za vse tiste, ki iščete krajše in neobljudene ture, s super razgledi na Julijske Alpe.
Tudi po osvojenem prvem vrhu, je sledilo še mnogo lepih stezic. Nekaj neoznačenih, nekaj nevarnih in nekaj takih, ki jih sploh ni, pa tiste bolj uhojene, označene poti.
Pravi (predolgi) križev pot (res sva videla veliko križev) naju je čakal, vmes pa seveda tudi nekaj malo praznovanja.
Več o vsem pa seveda zopet ob fotografijah.

Jutro nad Dovjem.

Prvi vrh, prvi križ - Borovje (1476 m).

...z lepim sporočilom.

Z Borovja še naprej navdušeno slediva najini neoznačeni poti, ki naju po pobočjih Kurjekov počasi vodi proti najvišji točki na poti (Kepa).

To pot bi res priporočil ljudem, ki iščejo neobljudene stezice. Slabša stran je bila le to, da je vmes nek podor s seboj odnesel tudi del poti, ki je sedaj skoraj neprehodna in izredno nevarna. Nekako nama je uspelo priti nazaj na pot, ki sva jo kmalu spet zapustila in sva takole po brezpotju zagrizla v kolena in jo "usekala" direktno proti grebenu.

Na grebenu je spet vse lažje.

Sem pa tja se najde kak bolj izpostavljen del.

A brez težav se človek hitro znajde pri naslednjem križu, ki se nahaja na Kepi (2143 m). Na vrhu pa cel kup Avstrijcev.

Sam skočim še do sosednjega križa, 5 minut stran od vrha. Res ne vem, kaj imajo tukaj z vsemi temi križi...

Še manjše presenečenje za novopečenega 29-letnika - "gorska torta".

Spustiva se po zahodni strani in ob mejnih kamnih slediva grebenski poti po vrhu Karavank.

Manjši bivak ob poti.

Kepa z druge strani.

Z avstrijske strani naju ves čas spremlja Baško jezero (Faakersee).

Pri naslednjem križu, na Kresišču (1839 m), se igram duhovnika.

In se nastavljam soncu (sonca sva imela na koncu še preveč...).

"Funky" križ na najinem ciljnem vrhu - Trupejevo Poldne (1931 m).

Kjer s slavljencem nazdraviva in še do konca olajšava svoje nahrbtnike.

Po neoznačenih poteh se spustiva proti Srednjemu vrhu, ki nama pričara takšen pogled.

Med spustom proti Gozdu Martuljku se zahvaljujoč Mihovim "bližnjicam" ravno toliko izgubiva, da moje spretno oko v enem izmed debel najde takšno srčno lužico.

Za konec še najtežji del poti (vsaj zahod je bil lep), hoja po asfaltirani kolesarski stezi od Martuljka do Dovja.

Zemljevida nisva imela s seboj, tako da sva šele doma lahko preučila prehojeno pot in ugotovila, od kod najina utrujenost ob koncu dneva. Po ocenah sva prehodila okoli 40 km s skupno nekaj več kot 2000 m višinskih metrov vzpona. Nekaj o utrujenosti nama je sicer povedala tudi ura, dobesedno sva naredila celodnevni izlet, saj sva bila a poti celih 14 ur, od zore do mraka!

S kolesom do Freiburga (in nazaj)

Uspeh! In to s hitrostjo, ki si je sam sploh nisem upal napovedati. Povratek v manj kot štirinajstih dneh, kljub temu, da sem v Freiburgu počival cela dva dni pri Davidu... Dobro, bo več časa za še kak drug izziv!

Pa začnimo čisto pri začetku.

1. del: Čez Grossglockner do Freiburga

0. dan (3.8.2016): Pakiranje in zadnje priprave

S pomočjo spletne strani bikemap.net si označim pot, ki jo želim prevoziti. Tokrat sem svoje kolo opremil z GPS-om (Garmin eTrex 10), kar je orientacijo na celotni poti močno olajšalo. Praktično sem namesto ustavljanja in lociranja po zemljevidih samo sledil te, že doma ustvarjeni sledi.

To je vse kar sem vzel s sabo. Svoje super birmansko kolo (nekoliko modificirana Scott Yecora 2004), na prtljažniku še vedno moj zvest šotor (Vango Soul 200, palice je potrebno spet zamenjati...), armafleks in dve torbi (2x24l, Vaude) z oblačili, rezervnimi čevlji ter hrano, na balanci pa še ena torbica (za drobnarije in stvari, ki morajo biti vedno "pri roki") s fotoaparatom, spalna vreča, GPS in števec. Pod sedežom pa ključavnica in vse za menjavo/popravilo zračnice.

1. dan (4.8.2016): Šenčur - Heiligenblut (230 km, 11 ur kolesarjenja)

Že prvi dan sem naredil najdaljšo etapo na celotni turi. Zavoljo dobrega vremena in preveč začetnega elana ter svežine v nogah, malce pa tudi taktično - za naslednji dan je bilo napovedano zelo slabo vreme.

Štart zjutraj iz Šenčurja ob 7:00 (bolj zgodaj ni šlo, zjutraj sem moral do Kranja pripeljati očeta, ki je isti dan odšel na kolesarjenje ob Muri). Opis poti pa ob slikah.

Po zadnjem bureku na Jesenicah se priklopim kolesarski stezi Jesenice -  Trbiž, katero pa v Podkorenu že zapustim in se pričnem poslavljati od naših Julijcev.

Ob 11:00 se že znajdem na vrhu Korenskega sedla na avstrijski strani. Tako nekako pa je videti moj pogled na balanco skozi celotno pot.

Strm spust v Avstrijo, kjer že v prvi vasici ugotovim, da z vodo ne bo problemov. Glede na to, da sem se večino časa vozil po alpskem svetu, sveže vode res ni moglo primanjkovati.

Ob reki Zili (večina mojih poti me vodi ob rekah z izredno lepo urejenimi kolesarskimi stezami), prikolesarim do Beljaka, kjer v naključnem parku pomalicam, za lažje nadaljevanje poti.

V Beljaku se Zila zlije v Dravo, ob kateri nato tudi jaz, proti toku, sledim proti severu vse do doline reke Möll, kjer zavijem proti Heiligenblutu.

Še en selfie s prvega, sončnega in vročega dne, ki ga končam nekoliko nad turističnim delom Heiligenbluta 

2. dan (5.8.2016): Preganjanje dolgčasa v mrazu nad Heiligenblutom (6 km, 45 min)

Ob šestih pripravljen na zgodnji štart, v upanju, da mi uspe do prelaza priti še pred napovedanim dežjem. Oblaki me grdo gledajo in že po dobre pol ure vožnje po stari Grossglocknerški cesti začne rositi, nič dobrega. Spustim se do zadnje videne pastirske koče, kjer si prisvojim balkon, na katerem bo potrebno počakati na boljše vreme. 24 ur na balkonu, nič kaj širšemu od enega metra, na višini skoraj 1800m, v skoraj zimskih razmerah, ni nič kaj zabavno. Še s hrano sem moral biti bolj skromen, saj sem optimistično računal, da bom še isti dan prišel čez prelaz do naslednje trgovine.

Moj "prostor" na balkonu.

Oblečen v skoraj vse, kar sem imel s sabo.

Do večera se že kar udomačim in si s pomočjo šotora ustvarim dodatno streho (ko je začelo močneje deževati, sem ugotovil, da pastirska streha pušča na mnogih mestih).

Ob mraku deževje preneha in okoli koče se počasi prikažejo sveže pobeljeni vrhovi.

3. dan (6.8.2016): Prvi prelaz (v zimskih razmerah) je za mano (150 km, 7:30 h)

Končno lahko nadaljujem pot!

Po 24 urah se s kočo ločiva.

Sprva kaže, da bo super vreme.

Nad 2000 m vreme zopet začne kazati svoje zobe. Veter, mraz, megla... pri 2200 m postane kolesarjenje nemogoče in zavijem proti neki privat koči (na termometru kaže -1°C, skupaj z močinm vetrom in meglo/ledenim rosenjem je to...), ob kateri se nahaja takšen bivak, v katerem si najdem zavetje. Čez kako uro se gostje v koči začnejo prebujati in en od njih me najde tu notri ter povabi na kavo, oz. dve kavi in zajtrk. Lepo je bilo biti končno spet nekaj časa na toplem.

V koči skupaj preživimo kaki dve uri, ko pa se veter vsaj malo umiri, se polno opremljen odpravim temu naproti. Nič več me ne ustavi.

Z novimi močmi, teh zadnjih 300 m višinske razlike ni bilo problem prekolesariti, celo ogrelo se je za 3 stopinje. Hochtor (2504m), do takrat zame najvišje prekolesarjena cesta. Videti je tudi, da je prejšnji dan tu padal sneg. Spustim se skozi tunel, za katerim kmalu sledi še malce vzpona do sosednjega "prelaza", Fucher Törl (2428m), od tam pa samo še dooolg spust proti Zell am See-ju.

Razgled na naslikani panorami je sicer lepši... vsaj grossglocknerški prelaz je končno za mano.

Na skrajnem robu Tirolske si za nagrado privoščim nekaj vrst planinskega sira in prave tirolske salame z domačim hlebom kruha.

Ta dan končam ob reki Inn na avstrijsko-nemški meji.

4. dan (7.8.2016): Sončna Bavarska (200 km, 10 h)

O Bavarski, urejenosti kolesarskih poti in vremenu brez oblačka naj več povedo kar slike same...

Nekje na poti dohitim to nemško gospo (Simona), s katero skupaj prekolesariva naslednjih 10 km do Landsberg am Lech-a. Tam me povabi na sladoled, potem pa odideva vsak v svojo smer.

Simpatično mestece Landsberg

In mogočna reka Lech, po katerem im mesto tudi ime, s takim norim padcem vode.

Ob takih razmerah kar težko odnehaš kolesariti, zato sem gonil skoraj do sončnega zahoda, ki sem ga takole opazoval s svojega šotorišča sredi polja.

5. dan (8.8.2016): Gričevnata Bavarska, Schwarzwald, Freiburg

Ta dan sem si vzel bolj z rezervo, ker sem imel namen priti v Freiburg šele naslednji dan, a na koncu so me razmere "prisilile", da sem do cilja prispel še isti večer.

Najprej ugotovim, da je Bavarska tudi zelo gričevnata. Pot se začne že precej vleči, ko non stop voziš po kucljih 100 m gor in potem 100 m dol...

Sredi polja se tudi zbudim v novo super jutro.

Mirno in neverjetno urejeno bavarsko podeželje. Predvsem sem bil navdušen nad lokalnimi skupnostmi. Vsaka vasica ima svojo domačo pekarno, ki je hkrati tudi lokalna trgovinica, v kateri dobiš vse osnovne potrebščine. Praktično se ne počutiš, da si odrezan od sveta, čeprav je naslednje večje mesto oddaljeno tudi po več 10 km.

Ne spomnim se imena tega naselja, ampak dobro prikazuje tipično naselje v tem delu Nemčije.

Priključim se Donavi, kar pomeni, da bom kmalu tudi že v Schwarzwaldu, kjer druga največja evropska reka tudi izvira.

Nakar sem nevede začel goniti v klanec proti Scwarzwaldu, v pričakovanju, da bom v naslednji vasi dobil vodo in si poiskal prenočišče. Klanca kar ni konec, pred menoj pa tudi nobene vasi. na koncu se znajdem na višini 1000 m v Scwarzwaldu samem. Dobim vodo in rečeno mi je, da imam do Freiburga samo še dobri 2 uri (od tega večinoma samo še spust). To mi seveda da misliti, sploh ker je za naslednji dan napovedan tudi dež (napoved je bila pravilna) in še isti večer odhitim proti Freiburgu, kamor prispem že v čisti temi. Tam me pričaka David, ki me gostoljubno sprejme in postreže s tortelini.

Ta del je bil tako hiter, da sem na fotografiranje kar pozabil. Nič hudega, se skozi Schwarzwald tudi vrnem...

Tako je 1. del poti za mano, prekolesarjenih ~810 km v 41 urah kolesarjenja. Praktično niti sam nisem mogel verjeti, da sem v resnici zares kolesaril samo 4 dni (če odštejem dan čakanja v Heiligenblutu). No, saj sem bil na koncu kar utrujen, zato je lenarjenje v Freiburgu naslednja dva dni prišlo kar prav.

2. del: Freiburg im Breisgau

Dokaj neobičajna izbira cilja, a razlog celotnega izleta je bil poleg kolesarjenja po novih krajih, tudi obisk pri šenčurjanskemu kolegu Davidu, ki je trenutno tam na študentski izmenjavi, hkrati pa sem lahko obiskal tudi prijatelja, ki sem ga spoznal na potovanju leta 2014. Skratka, cilj je bil namenjen druženju in počitku, pred povratkom po drugi poti.

6. dan (9.8.2016): Počitek in pivo

Zjutraj se Davidu mudi na prakso v bolnico, meni pa se ne mudi nikamor, zato lahko zjutraj končno dlje spim. Nato imam pol dneva čas, da se najem, še dodatno odpočijem in operem cunje. Zelo primerna opravila, kadar zunaj dežuje.

Popoldne, ko se David vrne s prakse, skupaj odkolesariva (slučajno se zjasni) do centra, kjer je cilj Biergarten (tradicionalni bavarski pivski "vrt"). Seveda greva v najboljšega v mestu, kjer si privoščiva super domače bio nefiltrirano pivo ali dve. Ko tu končava, greva še v sosednjega, kjer morava nujno okusiti trenutni lokalni hit - bananino pivo (kot bi pil bananin frape, zanimiv občutek).

Eno boljših piv v življenju.

7. dan (10.8.2016): Počitek #2 in snidenje s Christianom

Ta dan imam zase še več časa, vmes pa sem zmenjen za obisk pri že s prej omenjenim prijateljem iz Nemčije, Christianom. Svoj čas izkoristim za lahko kolesarjenje po mestu in okolici (v resnici sproščanje ob jezerih in prehranjevanje), nato pa mi Christian na hitro razkaže središče mesta.

Dopoldne se grem v mestni park Seepark nastavljat soncu ob jezeru.

Za čas kosila se dobim s Chrisom, s katerim si ob mestnem sprehajanju psa, med drugim privoščim tradicionalno freiburško klobaso.

Simbol Freiburga, katedrala, ravno v času obnavljanja.

Popoldne pa še skok do jezera #2 (nisem prepričan, pomoje je bil to Opfinger See).

Tako se je moj počitek umirjeno iztekel, spet pakiranje, naslednje jutro pa povratek.

3. del: Pot prek Alp proti domu

Seveda se domov nisem odpravil po isti poti, zato sem izbral krožno turo prek Švice, Lihtenštajna in Italije.

8. dan (11.8.2016): Do Bodenskega jezera

Čudovit jutranji prizor izpred študentskega kampusa.

David se mi pridruži na začetnem delu poti. Skupaj prigoniva skoraj na vrh hladnega Schwarzwalda. David, šeenkrat hvala za vse!

Sicer pa Scwarzwald gozdnata, jezernata dežela, ki se povprečno nahaja na višini približno 1000 m in navidez nekoliko spominja na našo Pokljuko ali Pohorje.

Po Schwarzwaldu pridem do še enega evropskega veletoka - Rena. V Schaffhausnu ugotovim, da sem tu nekoč že bil. Ko v daljavi zagledam Renski slap (Rheinfall), se spomnim, da smo bili tu nekoč na gimnazijski ekskurziji. 

Sončna pokrajina polna cvetlic in vinogradov.

Stein am Rhein.

Prihod do švicarskega morja. Bodensko jezero.

Obkolesarim cel švicarski del jezera, nakar mi v iskanju šotorišča v nekem gozdu prvič na poti poči guma. Najbrž nespametna vožnja prek trnja... Hitro popravim in se do mraka komaj utaborim nekje ob meji v Avstriji.

9. dan (12.8.2016): Lihtenštajn in novim prelazom naproti (145 km, 9:30 h)

En najbolj melanhoničnih dni na celotni turi. Po nočnem rosenju, cel dan sledi oblačno in zelo pusto vreme.

Prihod v Lihtenštajn in tipična tamkajšnja cerkev (skoraj identična je v Vaduzu, a je tista obdana z gradbenimi odri).

Grad nad malim glavnim mestom te žepne državice, Vaduzom.

Spet v Švici. Povprečno švicarsko turistično alpsko naselje na poti do Davosa (najvišje ležeče alpsko mesto).

V Davosu se zaradi neprijetnega vremena niti ne ustavljam (zaradi podobnega razloga na tem odseku tudi ni veliko fotografij). Ampak gonim kar dalje, proti še enemu večjih prelazov na poti. Flüelapass (2383 m). Vreme na žalost zelo podobno kot na Grossglocknerju. Brez razgledov torej.

Po spustu na drugo stran se je že delno zjasnilo, a zame je bil že čas za spanje in upanje, da bo jasno tudi naslednji dan...

10. dan (13.8.2016): Alpski finale - Stelvio! (110 km, 7 h)

Ob štartu zimske temperature, greje me le klanec iz Zerveza proti naslednjemu prelazu. A na licih je videti nasmeh, saj kaže, da bo to vremensko popoln dan...

Ko imaš okoli sebe razglede, mraz in klanec nista več tako naporna.

Zjutraj za ogrevanje premagam še enega dvatisočaka. Pass del Fuorn/Offen Pass (2149 m).

Razgled na drugo stran, kamor se spustim proti Santa Marii.

Santa Maria Val Müstair. Od tu pa zopet navkreber. S 1350 m na 2750 m.

Po kačasto vzpenjajoči cesti hitro pridobivam na višini.

Nekoliko višje se dolina odpre, tako da cesta ne potrebuje več toliko (ostrih) ovinkov.

Malce pod Stelviom pridem ne prelaz Umbrailpass (2505m), kjer se priključi cesta iz Bormia.

Skoraj na vrhu, okoli mene pa ogromno ostalih kolesarjev, motoristov, avtomobilov..., na vrhu je gneča na sobotno popoldne nepopisna....

Polepljena tabla pod vrhom te legendarne etape Gira d'Italie.

Okoli mene sami pobeljeni tritisočaki.

Pogled na italijansko stran. Bolj znamenita cesta na Passo dello Stelvio (2758 m), po kateri se tudi sam spustim v Italijo.

In pa še enkrat veselje na vrhu. Končno alpski dan s super vremenom. Slabo vreme na Grossglocknerju je sedaj že pozabljeno, tudi za gnečo na vrhu se ne zmenim več, počutim se kot zmagovalec.

Med spustom po znamenitih serpentinah...

Dan končam v dolini reke Adiže na južnem Tirolskem (druga največja reka v Italiji), ki je na tem območju prekrita z nasadi jablan.

11. dan (14.8.2016): Južna Tirolska

Dan brez posebnosti, prvo polovico se ob Adiži prek Merana spustim do Bolzana, od koder se začnem ob reki Eisack zopet vzpenjati proti Avstriji.

Še celo jutro kolesarim ob nasadih jablan. Sedaj vem (vsaj milim tako) od kod vsa jabolka v naših trgovinah.

Nad reko Eisack vsake toliko časa zagledam grad. Na tej sliki grad Trostburg.

Nekaj dodatnega tovora...

Čudoviti vinogradi.

Na skrajnem zahodu počasi zagledam Dolomite.

Večerni utrinek iz mojega stanovanja.

12. dan (15.8.2016): Zopet ob Dravi in do Slovenije (180 km, 8:30 h)

Po nevihtni noči je sledila jutranja megla. Dobbiaco/Toblach, izvir Drave.

V megli se ne ustavljam, zato pa najdem super prostor za zajtrk.

Nato vse do Lienza in še nekoliko dlje gonim ob Dravi, po bližnjici čez hrib sekam do Zile, od tam pa še pred Beljakom zavijem proti Trbižu. Še pred Italijo mi zopet poči guma. Ugotovim, da je vsega kriv že dotrajan plašč, ki ga za silo popravim in z napol prazno zračnico gonim proti Ratečam. Ta del se mi je med vsemi vlekel najbolj. Kar nisem in nisem prišel do Slovenije, še deževati je začelo.

Ko pridem do Podkorena, se ulije. Ura je 18:00, pokličem domov, da sporočim, da sem že v Sloveniji. Mami pa pravi, da se z atijem ravno pelejta z Vršiča in me lahko pobereta. Tako sem zadnji del "goljufal" in se do doma pripeljal z avtomobilom. Tolažim se s tem, da mi vsaj ni bilo treba iti dvakrat po isti poti. Ne ravno zaključek poti za na naslovnico.

Skoraj točna trasa poti, na keteri sem s svojim števcem sem nameril 1595 kilometrov prekolesarjene poti v času 85 ur. Od tega 9 dni čistega kolesarjenja, plus tisti dan čakanja v Heiligenblutu.

To je to zaenkrat, sam sebi sem dokazal, da sem se kondicijsko nekoliko podcenjeval, vsi ostali napori pa se tako skrivajo samo v glavi. Še eno nepozabno potovanje je za mano. :) Naslednji izlet? Ne vem še.