21 Feb 2016

Tokrat na Madžarskem

Bilo je samo še vprašanje časa. Čas je spraševal, kdaj se bom zopet kam premaknil. Naključen premik me je spravil na daljni vzhod Madžarske, v Debrecen, kjer že od začetka februarja izvajam naloge EVS (European Volunteer Service) prostovoljca.
Glede lokacije, je bil premik res kar naključen (na Madžarskem res še nisem bil, Debrecen pa res ni neka lokacija, kamor bi se kdo odpravil samo iz turističnih razlogov), zamikala me je predvsem tematika prostovoljnega dela (promocija zdravega načina življenja, organizacija tekaških prireditev in pa multimedija). Še bolj pa mogoče tudi to, da je vse zastonj (povrnjeni potni stroški, zastonj nastanitev, zavarovanje, nekaj malega žepnine in denarja za hrano), kar mi kot brezposelni osebi vsekakor pride prav. Zastonj način potovanja, spoznavanja novih ljudi in kulture ter nabiranje novih življenjskih izkušenj, take priložnosti je pač treba izkoristiti.
Kratek pregled prvih treh tednov, nato pa foto material:
Prvi teden je potekal predvsem v znamenju spoznavanja punc (v skupini desetih prostovoljcev sem edini moški, vsekakor samosvoj izziv) in pa spoznavanju "delovnega"  mesta in naših nalog. Vsekakor tu ne gre za kako posebej težavno delo, poudarek je na nabiranju novih izkušenj in ne na izkoriščanju (vendarle delamo za neprofitno tekaško društvo, kjer so vsi prostovoljci).
Drugi teden je bil poudarek na pomoči pri organizaciji našega prvega tekaškega dogodka, ki smo ga še isti teden na deževno soboto tudi uspešno izpeljali. No, nekateri smo tam tudi tekli, tako da je bilo dela še malo manj.
Tretji teden sem pričel s predavanji na eni od lokalnih srednjih šolah, kjer sem dijakom med uro angleščine na kratko predstavil našo delo in naredil nekaj reklame za EVS/Erasmus+, jim dal priložnost, da spoznajo našo kulturo in uporabo angleščine v vsakdanjem življenju (tega vsekakor še niso vajeni), najraje pa sem jih pripravil do tega, da kar sami povejo čimveč o svoji državi. 
Naslednji teden nas čaka delo z mediji, kjer bomo na svojevrstne načine promovirali zdrav način življenja, kasneje pa nas čakajo tudi organizacije svojih mini projektov, vodenje neformalnih izobraževanj in še kaj tretjega. Aja, tudi madžarščine se učimo, čeprav se že pri prvi uri učenja zavedaš, da prav veliko več kot dober dan in hvala, po dveh mesecih ne boš znal, ta jezik je čuden.
Vsekakor pa nam tu ni nič hudega, dokaz je pa spodaj.
En prvih vtisov na Debrecen, naša sveta rumena cerkev, ki je orientacija za vse destinacije, ki jih želiš opraviti v mestu, ki ni kaj večji od Maribora.
V sklopu spoznavanja mesta, smo med raznimi nalogami dobili tudi nalogo, da se moramo vsi skupaj fotografirati v telefonski govorilnici.
En glavnih vtisov z Madžarske bo vsekakor blaženost med ženami.
Ob večerih se mestni parki spremenijo v grozljive gozdove s premnogo vranami, ki sicer tudi podnevi z lahkoto prekosijo število golobov po celem mestu.
Pri cenah piva Madžari znajo narediti dobro reklamo - v poceni barih pivo ni nič dražje kot v trgovini (od 0,5€ za 0,5l dalje), na sliki dražje madžarsko pivo + tradicionalna pogácsa za 1,5€ v lokalu, ki bi se ga zaradi svoje šik podobe v Sloveniji rajši izognil.
V stanovanju nam za zabavo pomaga tudi mini roza ukulele
Neverjetna zagretost za delo v pisarni.
Za vikend si s pomočjo palcev privoščimo kak izlet po Madžarski, na sliki je lepo prikazan prevoz s tovornjakarjem, ki se je predstavil kot huligan, sicer pa čisto simpatičen dečko.
Prvo soboto smo obiskali vinorodni kraj Tokaj, ki v tem letnem času res ni nek estetski presežek, smo pa zato sami poskrbeli za grozljive dogodivščine (med pohodom po okoliških gričih smo se nekoliko izgubili, po nekajminutnem prebijanju skozi neke vrste grmičevja smo se znašli pred navidez zapuščeno barako, okoli barake so ležale večje živalske lobanje in mrtvi ptiči, kasneje smo bežali pred rjovečim moškim, ena od punc je trdila, da je v njegovih rokah videla tudi puško. Vse skupaj se sliši veliko bolj dramatično, kot je bilo v resnici).
Obvezen obisk vinskih kleti in preizkus kakega od slavnih tokajskih belih vin.
Med drugim sem se preizkusil tudi v britju las.
Nedelje nam služijo kot 100% počitek. V tem primeru gre za prikaz lovljenja sončnih žarkov v sosednjem parku/botaničnem vrtu. 
Slika naše svete rumene cerkve ob nekoliko boljši svetlobi.
Naš prvi tekaški dogodek v debrecenskem Velikem gozdu
Moj prihod na cilj deževno-tekaške desetkilometrske preizkušnje
Skupinska slika prostovoljcev. Na prizorišču smo med drugim promovirali Erasmus in zdravo življenje, punce pa so poskrbele tudi za otroke (poslikave obrazov).
Zagretost srednješolcev ob pripravi na predstavitev madžarske kulture
Po končanem predavanju.
Super velika kuhinja za 6 oseb (mimogrede, stanovanje si delim s petimi puncami, zanimivo bi bilo pokazati tudi slikati kopalnico in število lepotnih produktov v le-te). Ta slika je nastala zaradi navdušenja nad uporabo premajhnega pokrova na veliki ponvi.
Včerajšnji štop v Hortobágy (narodni park)
Vaška cerkev (sponsored by CocaCola)
Narodni park je v bistvu en kup ravnine, vode in močvirja, več kot očitno sem bil predvsem navdušen nad zrcalnostjo vode.


Ups, preveč slik, upam da kdo pride do konca :) 

Lp, Tomo!

4 Feb 2016

Sedemkrat zamrznjena jezera

Prejšnji teden sem z namenom lovljenja zadnjih sončnih žarkov po zasneženih vršacev pred odhodom na Madžarsko, z družbo skočil z družbo v naš prelepi TNP. Štart pri Savici, cilj na Prehodavcih. Cilj naslednjega dne pa zopet Savica. Gor, nekaj časa gor in zopet dol torej. Vmes pa čez Komno, zasilno bi se lahko pot končalo že pri dvojnem jezeru (vseeno kar dolga tura, nismo točno vedeli, koliko snega pričakovati in v kakšnem stanju je pot).
Nekaj pred peto se začenja pohodna pot.
Ob začetku dneva že zagledamo prve zimske markacije, ki nas spremljajo vse do Prehodacev.
Začetni strahovi, da nam bo zaradi neprehojenega snega zmanjkalo energije za Prehodavce, se v petih urah že znajdemo pri koči pri sedmerih jezerih.
Nadaljevanje po dolini sedmerih jezer nekoliko oteži tole prečenje nad Ledvičko. Nazaj grede rajši ob jezeru, sva rekla.
Vroče za znoret. Januarja. Na snegu. Skoraj na 2000m.
Naslednji zahtevnejši del se prične, ko človek zagleda Zasavsko kočo na Prehodavcih, sneg pa noče več držati človeške teže, zato zadnji del poti namesto 2 uri, traja 3 ure in pol.
Ampak zakaj bi se sekiral, čemu bi se ob takih prizorih mudilo?
Hitreje ali počasneje, vseeno je uspelo. In ničesar ni manjkalo.
Gor pa ni važno v katero smer pogledaš, čudesam ni konca.
Res ni konca.
Res res ni. Ko se ti obrat okoli svoje osi, s fotoaparatom v roki, zdi večji od 360 stopinj.
Nadaljevanje vsega, pa ob spremljanju počasi tonečega sonca...
Po zahodu je čas za spanje, nič več toplote. Zato pa 50 prostih dek.
Z izjemo spusta do Ledvičke, je naslednji dan obratna kopija prvega dne. Tako pot kot vreme v glavnem brez sprememb.
Nekaj igranja s snegom. 
Jamar.
In nočni zaključek pohoda.
In še zaključek dneva (pred tem še kremšnita)
Lepo. Obljubljam, da bo kmalu sledilo tudi kako krajše poročilo z Madžarske. Če se še ne ve, sem že na Madžarskem. Lep pozdrav z Madžarske. Madžarska.