Kdor ponoči ne spi, ga čaka kič

Sinoči je bil spet en tistih dni, ko si moram zadati kak bolj nor izziv. Tokrat sem izkoristil preostanek polne lune in se odpravil proti Zvohu z željo, da obiščem še čimveč od okoliških še neosvojenih vrhov. Da bi bil to res pravi izziv, sem poskrbel s tem, da se nisem z avtom zapeljal do Jezerc, ampak sem z lastnimi močmi štartal od doma. S kolesom do Olševka, potem pa samo še hoja. Seveda je bil cilj tudi, da si na katerem od vrhov (tisti, ki bo na vrsto prišel pač pravočasno) ogledam sončni vzhod. 

Pa začnimo. Štart 25.1.2016 ob 22:45 od doma proti Olševku.

Še pred Olševkom sem se moral že ustaviti, ker se nisem mogel upreti zanimivim, z luno obsijanim, oblakom. Vnaprej se opravičujem za nekaj fotografij slabše kvalitete, nočna fotografija mi ne gre preveč dobro od rok.

Kolo je prenočilo na Olševku (še malo reklame za olsevek.si, to bo D. Čebulj vesel). 

Ob poti sem se kratkočasil z branjem super nasvetov. Sicer sama pot po gozdu ponoči nič kaj omembe vredna, a dolga.

Prek Štefanje gore in sedla Davovec, se kaj hitro znajdem sredi smučišča.

Sedaj se da mirno hoditi tudi brez prežgane luči.

Jaz v vlogi svetilnika na Zvohu.

Ovekovečenje premaganega prvega vrha (ok, še pred polnočjo sem se vpisal v knjigo na Apnišču).  Veliki Zvoh, okoli 15 minut čez tretjo uro zjutraj, sedaj je že 26.1.2016.

Nekoliko bolj smotan grebenski del poti čez Ježo proti Korenu.

Grizljanje jabolka na vrhu Korena (ura že okoli 5:15?). Kot zanimivost, poleg štirih jabolk sem se po poti krepil še s štirimi sendviči (verjetno, ker sem računal osvojiti 4 "višje" vrhove).

In pa še osvojitev Kompotele, nekaj minut pred šesto.

Želja je bila še nadaljevanje do zadnjega vrha, Mokrice, a se je izkazalo, da to bi bilo pa vseeno prenevarno (smerokaz je dejansko kazal čez nek neprehojen snežni prepad). Lahko bi rekel, spet usoda, saj je bila Kompotela (čeprav sem moral na vetru čakati uro in pol) odlična lokacija za ogled sončnega vzhoda (po občutku, boljša kot nekoliko nižja Mokrica).

Pozor, od tu dalje pa samo še kičaste fotografije kičastega dela dneva, ki ne potrebujejo preveč komentarjev:

Ob čakanju na vzhod sem imel preveč časa, ki sem ga uporabil za samofotografiranje s samosprožilcem (tudi odličen način za samoogrevanje, ko tekaš od fotoaprata gor in dol).

Končno sonce.

Zadovoljstvo na obrazu pa zopet popolno. 

Prekrasen pogled proti KSA.

Nad Julijci (s Triglavom na sredi) še vedno bedi luna. Na skrajni levi vrh Korena. 

Zdnje čase je že kar moderno pozimi hoditi polnopremljen, čeprav ljudje včasih opreme niti ne znajo uporabljati, važno, da na slikah zgledajo "ful kul alpinisti". Zato tudi ena fotografija skoraj povsem nerabljenega cepina (s seboj sem bolj kot dodaten tovor nosil še dereze), sicer sem tudi sam povsem neizkušen alpinist.

Vzhoda je hitro konec, prav tako sem se hitro odpravil prek planine Koren in Kriške planine nazaj proti Davovcu in potem po enaki poti domov. Še nekaj opazovanja narave po poti:

Pod Krvavcem me je presenetila tudi številčnost gamsov (naštel sem jih vsaj 20).

Štefanja gora (vaški del)

Štefanja gora (pogled proti vrhu s cerkvico)

In obvezna velika porcija kislega mleka.

Nekaj pred poldnevom pa že doma, slabih 13 ur na poti, prepotreben spanca. A se je splačalo, da moram zaključiti še z najljubšo fotografijo:

Takih doživetij ne more biti nikoli preveč.

Zimsko bratovanje. Jaknaaaaaaa!

Zadnji poln vikend to zimo doma (danes teden bom za dva meseca postal prostovoljec na Madžarskem, o tem več naslednjič - več člankov bo!) in z bratom sva se odločila, da sončno vreme izkoristiva za kak skok višje, tam kjer je še kaj snega. Potem, ko zjutraj v prvem poskusu nisva našla ceste proti Kepi (po grobem ugibanju je šlo za usodo, razmere tam gori ta čas le niso najvarnejše za najine alpinistične sposobnosti), sva se odločila za Sleme (nad Mojstrano), gora, ki bi jo morala skupaj premagati že mesec in pol nazaj, a nama je to takrat uspelo le vsakemu posebej v razmaku enega dneva. Torej sva na hitro zamenjala karavanško stran z julijsko, v tokratnem primeru nevarnejšo goro za lažjo in bolj poznano. Kljub temu naju je količina napihanega snega občasno kar presenetila, podobno naju preseneti tudi pretoplo ozračje (5 minut po štartu sva se jakne prav hitro pospravila).

Ob devetih se vendarle znajdeva na štartni točki, za daljši izlet po gorah občutno prepozno, sploh se nama je to poznalo kasneje, ko naju je oviral sneg, več pa ob slikah spodaj.

Kmalu po začetku vzpona, sva tokrat naredila še krajši ovinek do razgledne točke nad Mojstrano. In tako se od tam vidi ta Mojstrana ter na sončni strani Dovje.

Karavanke s Stolom so že obsijane s soncem.

Naju pa sonce dobro ogreje malo pod Vrtaško planino, ko v ozadju že zagledava Luknjo s Triglavom na levi in Bovškim Gamsovcem na desni.

Nad 1300 metri pod gojzarji že veselo škriplje sneg.

Nekaj se trudim s fotografiranjem.

Prva krajša pavza za prigrizek (najbolj bela stvar v ozadju je najin cilj - Sleme)...

...s pogledom proti raju

Nekaj časa (ampak samo nekaj časa) sva veselo stopicala po trdi ledeni skorji.

Sledilo je nekaj minut hoje po shojeni gazi (do tam, kjer je nekdo očitno hitro obupal), zatem pa je bilo potrebno za naslednjo uro naprej poslati mene, da ustvarim novo pot.

Medtem, ko je Miha za menoj pridno fotografiral okolico. Na sliki nesojena Kepa.

Z druge strani pa naju je opazoval Triglav.

Ampak tudi meni ni bilo hudega, trud se vedno poplača z užitkom.

Res mi ni bilo nič hudega :)

In še ujet trenutek izvajanja zgornjega selfieja, ob takih pogledih ne moreš ostati nenasmejan. No, pomaga tudi dejstvo, da kjer je "napihan" sneg, mora nekje obstajati tudi "odpihan". Tu seveda stojim na slednjem.

Oseba A: "Greva tam?" Oseba B: "Ne." 

Ajmo brate!

Začetek predzadnjega prečenja

Še malo bolj detajlna omemba tega prečenja in razlaga drugega dela naslova: Na sliki vidite, kako mi ne prav spretno zložena jakna že nekoliko nesigurno štrli z nahrbtnika. Približno 5 minut po tej fotografiji ni več štrlela, ampak se je fino sankala po pobočju navzdol. Samo nemočno sva lahko opazovala (meni se je zdelo to opazovanje dolgo več 10 sekund), kako jakna drvi proti dnu pobočja, približno 200 metrov (nadmorske višine) nižje. Po nekem naključju je imel Miha s seboj dve jakni, tako da sva sklenila, da jakno poiščeva na poti nazaj. Nauk zgodbe: v hribe nosi po dve jakni, nikoli ne veš, kdaj se ti katera odsanka po svoje.
Krajši video izsek tega prečenja:

Na koncu je bila jakna vendarle srečno najdena :)

Tik pod vrhom zadnjega grebena.  Snežna puščava. Z nahrbtnikom, lažjim za mojo jakno.

In zmagoslaven občutek 30 sekund kasneje (zadaj pa vrh).

Na vrhu ob vpisovanjem v knjižico ugotovim, čemu sem moral gaziti. Zadnji vpis pred nama je bil 8.1.2016.

Še ena gasilska na vrhu, malica in hitro proč od vetra.

Še "videopanorama" z vrha (in gratis skromen test video zooma in nemirnih rok):

Nazaj grede pa odvečne minute, ki so še ostale od kratkega dneva (prepozen štart...), izkoristiva za skok na sosednji Vrtaški vrh (ker tudi jaz občasno rad zbiram čimveč različnih vrhov).

...In nekaj zimskih vragolij, če se lahko sanka jakna, zakaj se ne bi tudi midva...

Do avta vendarle prideva pred temo, zato se na hitro zapeljeva še do Peričnika.

Moj prvi ogled Peričnika pozimi, bojda je letos zelo malo ledu, ker je malo vode. Jaz vseeno pravim, da je to veliko ledu.

Pa še video slapu:

Ker nisem bil ravno skromen pri številu objavljenih slik, bom zato bolj skromen z besedami. Čudovito izkoriščena nedelja, že naslednjo noč pa se zna zgoditi zanimivejši nočni pohod, zato obstaja velika verjetnost, da bo kaj kmalu nov članek, če ne prej, pa še pred odhodom na Madžarsko in več o mojem odhodu.