1 Jun 2017

Kjer so konji beli in biki črni.

Že zdavnaj nazaj v Sloveniji, a fotoutrinki z najinih izletov se še niso izgubili. Kljub temu, da se nisem bolj potrudil in več objavljal že sproti ter se je tako do danes nabralo že celo morje slik, ki jih je nemogoče spraviti v eno normalno objavo... V spodnji fotozgodbi pa čimveč na kratko o tem, kako sva med najinim delom v Franciji preživljala prosti čas. Če odštejemo stalni severni veter (mistral), ki skoraj celo zimo piha ob Roni, je jug Francije vsekakor vreden omembe tudi pozimi. Temperature so zaradi Sredozemlja še vedno višje kot v Sloveniji (snega nisva doživela), še pomembneje pa je, da tudi sonca ne manjka.

Kadar sva stopila iz stanovanja in naredila nekaj korakov, sva slej kot prej naletela na tele bele domorodne lepotce (Camarguejski konj).

Med prvimi sva obiskala eno najbližjih sosednjih mest - Arles. Kot se spodobi, če živiš znotraj "trikotnika" Arles - Avignon - Nimes. Prvič sva se tja odpravila kar peš (15 km), a čim sva stopila na glavno cesto, se nama je kar sam ponudil prevoz, zato sva bila tam že v 45 minutah. Sva zato tak sprehod (in to ne zadnjič) naredila ob povratku, med drugim sva našla tudi bolj primerno pot, ki naju je skoraj do doma peljala po nasipih reke Rone stran od vsega prometa.
Kot se za okoliško rimsko mestece spodobi, tudi v Arlesu najdeš obilo ostankov iz takratnega časa. Na sliki je vidno tamkajšnje rimsko gledališe, nedaleč proč pa se najde tudi amfiteater in še kaj. Sicer pa je mesto znano tudi po van Goghu.

Ker je bil naslednji izlet nekoliko predolg za sprehod, sva po 30 km v vsako smer kar prekolesarila. Kolesa (made in China) sposojena od sodelavcev niso bila najbolj udobna, a so naju zato toliko bolj razvajale tamkajšnje ceste, brez večjih vzponov zelo primerne za kolesarjenje.

Končna točka tega kolesarskega izleta je bil Nimes, ki naju razen glavnega trga z amfiteatrom ni kaj pretirano navdušil. Najbrž zato, ker sva pogrešala kako mestno vzpetino (mesto bolj ravno ne more biti), da bi si mesto lahko ogledala tudi iz zraka. 
Naslednjič sva prvič med najinim delom kombinirala avtoštop in sprehod. Takole sva imela svoj "Titanik moment"med pohodom proti Pont du Gardu. Kmalu sem izgubil tudi svoj GPS. :(



Tako pa je videti Pont du Gard, najvišji rimski akvadukt in tudi eden izmed najbolje ohranjenih ter tako tudi na seznamu Unesca. 

Ker sva ugotovila, da na jugu Francije štopanje deluje nenavadno dobro, sva neudobna kitajska kolesa povsem opustila in se vse več na izlete odpravljala na hitrejši način in vse dlje. Že naslednjič sva se odpravila proti Montpellieru a sva zaradi prijazne šoferke na koncu prispela na obali še malce dlje. Na sliki obala mesteca Meze.

Tam sva slučajno prvič zagledala tudi plamence (vsem bolj znani pod imenom flamingo, oz. "roza ptiči, ki stojijo na eni nogi" iz TV dokumentarcev).

Tako se nama nobena razdalja ni več zdela dolga in sva med tednom, ko ni "gužve" (na delu sva imela proste srede in nedelje), vse bolj pogosto zahajala na morje. 

V trenutku naju je prevzel in zasvojil najbližji narodni park - Camargue. Najino naravno zdravilišče, kjer sva si sezula čevlje in bosa skakljala po morju, mivki in okoli plamencev. V ozadju se vidi obrobje mesteca Saintes-Maries-de-la-Mer.

Najina blatna pedikura, s katero sva celila noge po napornem delu.

Camargue, sicer najbolj znan po tem, da nudi eno redkih evropskih bivališč plamencev. Po mokriščih se lahko sprehajaš cel dan in še ni dovolj časa, da prešteješ vse tamkajšnje ptice.

Zelo popularno je tudi jahanje po dooolgih camargueških plažah.

Sanjarjenje ob pogledu na svetilnik v ozadju.


Med delovnim tednom sva poleg sprehajanja do trgovine in nazaj (6 km v eno smer), včasih pot podaljšala tudi do bližnje vzpetine L'Aiguille, kjer sva hranila tega lačnega osamljenega kozla, ki je prebival na vrhu.

Tako pa sva tudi midva (brez kozla) pozirala na vrhu.
Eno popoldne sva bila tudi prostovoljna sprehajalca psov, kajti zavetišče se je nahajalo le 15 minut peš proč od najinega stanovanja. Na sliki Mirjam z enim od srečnežev, ki naju je lahko spoznal - Ironom.



Še en nedeljski mestni izlet v Marseille, ki sta ga zaznamovala dež ter dolg sprehod.

Potem, ko sva si na hitro ogledala center sva po nekaj klanca in stopnic ustavila pod zavetjem Marije v tamkajšnjem Notre Dameu. Nekaj izgubljenega časa, ker sva morala zaaradi dežja vedriti pod cerkvijo ob pogledu nad vojaško stražo z mitraljezi (na žalost stalnica v teh časih po večjih francoskih mestih). Zatem je sledil dolg sprehod skozi gete Marseilla, v iskanju za določeno slaščičarno. Želela sva presenetiti tamkajšnjega šefa, ki naju je na enem izmed prejšnjih izletov pobral med štopanjem. Na koncu ga ni bilo tam, slaščičarna pa je bila zaradi obnove zaprta, tako da tudi sladice ni bilo.

Veliko več pozitivne energije kot Marseille nama je ponudilo s soncem obsijano študentsko mesto Montpellier.

"Fajnih placov" dovolj vsepovsod.

Med drugim je na delovnem mestu enkrat tudi zagorelo, zato sva morala skupaj s še dvema sodelavcema za tri dni odpotovati na delo v "našo" alpsko bazo v bližini Albertvilla. Super službeni izlet, kjer sva si lahko malco privoščila kar takole ob alpski reki.

En dan sem med delom v eni izmed torb našel tole podgano in skupaj z Mirjam sva se strinjala, da ga posvojiva in mu nadeneva ime Beaucé.


Nama najbližjo "gorsko" verigo Alpilles sva za pohod izkoristila le takrat, ko je zagorelo in smo imeli prost dan. 
Če ob poti ne srečaš belih Camargue konjev, boš pa srečal črne Camargue bike. Biki, ki jih na žalost še vedno uporabljajo tudi za bikoborbe.

Na drugi strani Alpillesa se nahaja slikovito provansalsko naselje Les Baux-de-Provence, ki je postavljeno na vrh skale.

Kadar ni bilo časa za daljši izlet, je bilo vsakokrat možno raziskovati kar v neposredni bližini doma. Tu sva kolesarila po otoku na sredi Rone, ki se nahaja med Beaucaireom in Tarasconom.

Pavza pri Tarasconskem gradu.
Nemogoče je spraviti vseh teh nekaj mesecev v eno objavo, sploh, če ne pišeš sproti. Za spomin bo. Zato naj se pri tej fotografiji objava tudi konča, približno tako nenadno, kakor je hitro minilo najino sezonsko delo v Franciji. Na koncu sva si privoščila še malo daljši izlet v sklopu težko izborjenega dopusta, objava o tem pa tudi (kmalu?) še sledi. Če bo po sreči, še preden se bova midva zopet vrnila v Francijo. ;)