Razširjena transverzala. Štampiljka #4. Polh.

Ne, ta razširjene pa ne hodim "v kosu", tako nor še nisem. Le zelo počasi, a vztrajno, zbiram štampiljke.

Ta teden sem teh nekaj sončnih in vročih dni izkoristil za skok na Kobariški Stol, kjer sem v svojo knjižico štempljal še četrto od potrebnih 36 štampiljk razširjene transverzale.
Pot na vrh s 1673 m visok Stol je bila vse prej kot kratka, saj sem moral do tam najprej prekolesariti 140 km, skupaj z Vršičem ob poti, iz Kobarida pa potem po oznakah sodeč prehoditi še za dobre 4 ure vzpona, poleg dobrih 1200 višinskih metrov pa se po poti nabere tudi približno 11000 dolžinskih metrov. Da bi še isti dan prikolesaril domov, bi bilo to že mučenje, a kot nalašč se na poti skriva bivak (Hlek), ki zadevo močno olajša in podaljša izlet na super dvodnevno turo.
Več podrobnosti o izletu, tako kot ponavadi, ob fotografijah:

Štart ob zgodnjih jutranjih urah, da se vsaj za nekaj časa izognem vročini. V ozadju je sonce že obsijalo Triglav, katerega bo potrebno še obkolesariti, preden se vzpon na Vršič sploh začne...

Od Bleda si namesto Jesenic rajši izberem lepšo pot in zavijem priti dolini Radovne... kjer te na koncu doline pričakajo take lepote.

Zadnja pavza pred vzponom - jezero Jasna. Vremena se ni dalo kritizirati.

En počitek sem pred vrhom sem si le privoščil, predvsem za nekaj več fotomateriala, blog pa to... :)

"Dokaz"

S Kugyem in mojo Yecoro pogledamo še proti Jalovcu, nato pa sledimo Soči.

Matr je lepa.

Gugamo se :)

Tu sem v bistvu že v Kobaridu, kjer sem v iskanju sence naletel na lokalni turistični center in po tamkajšnjem nasvetu naletel na slap Svino. Ta naj bi mi pomagal pri čakanju, da vročina mine, res je bilo bolj hladno kot v centru mesteca.

Na sliki lokacija deluje res ok za počitek, klopco sem si celo tapeciral. A kaj ko ti potem sredi popoldneva zaradi vlage komarji niti za minuto ne pustijo miru!

Sicer pa sem s klopce lahko več kot uro takole brez motenj ostalih ljudi nadziral Kobarid.

Ob petih popoldne je bil čas, da se odpravim bivaku naproti (ta se nahaja približno na polovici poti med Kobaridom in vrhom Stola). Vročina ni popustila. Potem, ko v gozdu parkiram kolo, se brez težav odločim, da majice ne bom potreboval, saj je gozd nad Kobaridom v tem času prava džungla. Zame so glede hribolazenja to čisto novi kraji, a toliko vlage in znojenja nisem pričakoval, kljub temu, da se zavedam, da pokrajinsko območje spada pod Primorsko. Tu, ko se gozd začne, končno spet zadiham in se nasmejem.

Vsake toliko časa se ozrem proti Soči in izhodišču.

Nakar se pred menoj prikaže tudi cilj naslednjega dne (najvišji vrh na sliki).

Kmalu pa se znajdem tudi pred svojim prenočiščem. Bivak Hlek po imenu. Zanimivo, kako si Primorci bivak predstavljajo drugače kot pri nas na Gorenjskem. Zame je to hiša odprtih vrat, za ovinkom je imel/a celo stranišče. Za nagrado pa sem si ves ta paket zaslužil sam (v resnici celo pot, s povratkom vred, nisem srečal nobenega človeka).
Da pa vse ne bi bilo preveč popolno...

...se na podstrešju pojavi ta zver. Vse v redu, bil je tam prvi. A problem je v tem, da je podstrešje tudi moja spalnica, streha pa je v najvišji točki med ležanjem od glave oddaljena manj kot meter. Polh (baje žival, ki veliko in dobro spi) pa ponoči niti za sekundo ne more biti pri miru, potem začne še praskati in brez razloga spuščati piskajoče zvoke. Saj je "fletn za pogledat", a vseeno sem celo noč molil, da ga pot med nočno rekreacijo ne popelje prek moje glave.

Ponarejen sončni zahod. Pred tistim pravim odidem delat družbo polhu, zjutraj je treba zgodaj vstati...

Pred sončnim vzhodom že nadaljujem to dolgo razgledno grebensko pot.

"Tolk en'h gora!"

Malce pod vrhom me ujame ta čudovit pojav.

Doooolg prehojen travnat greben je že skoraj cel za menoj. No, velik del se skriva še na drugi strani vrha, s 35 km je greben Stola bojda celo najdaljši greben v Julijskih Alpah.

"Men je to tolk lepo."

Vrh tik pred nosom.

Z očmi v oči s štampiljko.

Antena sicer ni ravno estetski plus tega vrhova, zato se tolažim "samo" z razgledi.

Med spustom se igram pastirja. Poleg enega polha in nobenega človeka sem naštel še približno 80 ovac in 40 krav in eno srno. Nikoli nisi čisto sam. 

Ena izmed vršacev v ozadju sta tudi Kanin in Rombon, če se ne motim. Samo dve od naslednjih destinacij "na štempelj".

Še fotografija rožic kot sklep tokratne fotozgodbe. Od tu naprej sem kar nekako pozabil na dokumentiranje s fotoaparatom, zato samo še nehaj suhoparnega pisanja spodaj...

Če že pohodni del poti ni bil krožen, sem vsaj kolesarski del zaokrožil s povratkom skozi Baško grapo. Občasno vroče za znoreti, a še nekaj zame nepoznanih cest, ki zopet presenetijo s super okolico, tako da mi na utrujenost sploh ne uspe razmišljati. Pa tudi lažje je, kot še enkrat čez Vršič. :D
Sem se potrudil in dodal še zemljevid opravljene kolesarske trase (moj števec z 255 km nekoliko pretirava, res da sem zavil do kake trgovine, ni pa to 12 km. Mogoče pa je bolj natančen kot Bikemap-ovi sateliti):


V kar zadovoljivi formi sem že, tako da lahko še naprej pričakujem objavo vsaj enega izletniškega članka na mesec!

Lep pozdrav, Tomo. P.S. Zemljevid mogoče ne dela :D