Vzhodnjaški začetek leta

Čeprav so nam države, ki so politično-geografsko opredeljene kot "vzhodna" Evropa, neverjetno blizu, do letos nisem obiskal še nobene od teh. Po dveh kratkih štop izletih in skoraj dvomesečnem življenju na Madžarskem, se je moje število obiskanih držav kar na hitro povečalo za 6.

Opomba: Poudarek izletov je res na tem, da so bili kratki, brez podrobnega raziskovanja katerekoli od držav, zato se oproščam za pomanjkanje koristnih nasvetov glede potovanja po slednjih destinacijah (tudi sam se bom moral še vrniti v te države, za kak bolj konkreten obisk).

1. Del - Ukrajina, Moldavija, Romunija

Ko med prostovoljnim delom na Madžarskem odlično kombiniraš državne praznike, vikende in dopust, dobiš 10 dni za raziskovanje širše okolice. Natančneje, hitrejša avtoštop krožna tura Budimpešta - Lviv - Chernivtsi - Kišinjev - Iași - Cluj - Budimpešta, z dnevnim štopanjem in nočnimi ogledi mest. Vse s pomočjo prijaznih in dobrodušnih domačinov, ki ti predstavijo svoje države v veliko svetlejši in varnejši luči, kot jih poznamo doma. Res, da v Ukrajini praktično ni več ekonomije in je na vzhodnem delu države še vedno vojno stanje. Z ekonomijo ni kaj bolje v Moldaviji, od koder se je iz države s trebuhom za kruhom izselila že polovica prebivalstva. Romunija pa tudi nekako še funkcionira s kombinacijo evropskih sredstev in goste poseljenosti z Romi. A vseeno sem sam s seboj prinesel samo pozitivne izkušnje.

Po začetnem šesturnem (čas, ki ti omogoči, da prehodiš vse kar je turistično pomembnega v tem mestu) sprehajanju po Budimpešti, sledi še krajši nočni ogled. 

Potem pa hitro proti Ukrajini, za Madžarsko je bilo že dovolj časa med prostovoljstvom.

Prva Ukrajinska postaja - Lviv. Na sliki je uprizorjena klasična ulična umetniška stvaritev pred eno izmed trgovin z bonboni, ki je del predsednikove verige trgovin...

...še več podobnega v sklopu predsednikove trgovine...

Navigacija pred lvivsko opero.

Večerni "vzpon" na vrh Lviva, nasproti lokalni Eifflov stolp.

In večerja v angleškem pubu z ukrajinskimi krompirjevimi palačinkami in kislo smetano v družbi ukrajinskega Couchsurfing znanca.

Naprej pa proti Moldaviji, kjer si zaradi noči primoran predčasno narediti še eno pavzo v naključnem mestu - Chernivtsi. Osebno menim, da je tam glavna turistična točka lokalna pošta, kjer namesto, da bi normalno kupil, napisal in poslal razglednico svojemu bratu, dobiš še gratis vodenje po poštnem muzeju v spremstvu Ukrajinke. 

Tipični ukrajinski mestni promet. V podobnem minibusu sem bil kasneje s strani domačina, ki me je pobral na štopu, "prisiljen" (po njegovem mnenju naj bi tako najhitreje nadaljeval pot, zato mi je kar sam od sebe plačal prevoz) potovati tudi sam, stisnjen med skoraj 100 (toliko je očitno tam nosilnost takih vozil) domačinov, vse do meje z Moldavijo.

Peš (po sliki sodeč je to kar stalnica) čez mejo.

Na drugi strani pa takoj ulični psi, ki jih po Moldaviji in Romuniji kar mrgoli.

Drvenje po cesti naprej proti Kišinjevu. Po sliki sodeč (in že po prejšnjih slikah), se vidi, da mi vreme na tem potovanju ni preveč dobro služilo (da bi bilo ja vse skupaj videti še bolj stereotipno sivo komunistično?). No, vsaj cesta tukaj je videti nadpovprečno kvalitetna.

Lepote glavnega mesta Moldavije - Kišinjeva. Boljšega primera "mesta, ki se od komunizma dalje ni prav nič spremenilo" do takrat še nisem videl.

Pred vhodom v hostel spet ulični živalski vrt.

Partijski parlament.

Partijska stavba #2.

Še ena naključna nočitev v mestecu  Calarasi (ali nekaj takega, tako ali tako tega nihče ne pozna), kjer si primoran ostati v takem super hotelu, ki je po naključju last sorodnikov šoferja, ki te pripelje v neznan kraj.

Imajo pa super tržnico, kjer na nedeljo očitno srečaš vse prebivalce tega kraja.

Babice se vračajo z nedeljskega "šopinga".

Naprej proti Romuniji, med potjo ti domačini s ponosom ustavijo tudi zato, da ti pokažejo lokalne znamenitosti, kot naprimer tale tank.

Pozno zvečer pridem do Iasija, se nastanim v bicycle hostlu (slikano naslednji dan, zato na sliki svetloba), nato pa zopet nočni sprehod.

Prazno mestno jedro.

Ob takih trenutkih včasih prav pride tudi taka "tradicionalna" lokalna večerja.

Mestna palača z Moldavskim junakom Štefanom III. v ospredju.

Še ob odhodu iz mesta ti sledi en od lokalnih uličnih psov, ki se odloči, da bo tvoj osebni čuvaj in ti takole dela družbo med štopanjem. Dejansko gre za psa čuvaja, z divjim laježem je odgnal vsakega mimoidočega pešca/kolesarja/motorista, ki so me samo grdo gledali, češ da naj kontroliram "svojega" psa. Od mene pa so samo nemočno tekle solze smeha, ta prizor bi moral biti posnet v video obliki.

Naposled iz Iasija le dobim prevoz, super prevoz, z Radujem, ki se vrača k družini v Cluj iz rodne Moldavije in me tako v sedmih urah prek Transilvanije pomaga prečiti celo Romunijo po dolgem. Zraven pa me še nahrani z domačimi svežimi placintami (neke sorte moldavska sirnica), delo njegove mame.

Pavza na najvišji točki vožnje prek Transilvanije, kjer je čudežno tudi prvič na celotnem izletu povsem jasno in prekrasno.

Zopet pozen večerni prihod, tokrat v Cluj, kjer se lahko samo presedim na nočni avtobus, saj moram biti čez dva dni že na "delovnem" mestu. Na takem izletu 10 dni res preteče kot bi mignil s prstom. Škoda.

Zgodnje jutranji prihod v Budimpešti, od koder z nekaj slabe navigacije in slabega vremena na koncu z vlakom še isto popoldne prispem v "domači" Debrecen. Konec 1. dela :)

2. Del - Češka, Poljska

Namen nekajdnevnega izleta: obisk Lukaša v Brnu in obisk Pauline v Frysztaku. Cilj uspešno uresničen. Posebej prikladna tura, ko veš, da je en obisk ravno na polovici poti do drugega, tako da skupaj tvorita neverjetno super logistično izveden izlet (sploh, ko ti zaradi tega ni treba skrbeti za prenočišče, no, skoraj...).

Po štartu iz Ljubjane se kaj kmalu znajdeva na mejnem prehodu Šentilj, kjer takole pomalicava. Med malico naju zmoti moški, ki naju vpraša, če greva v Brno (videl naju je, ko sva na karton pisala BRNO). Ja, greva, že skočiva v njegov avto in sva v nekaj urah v Brnu, uspeh. 

Polja oljne ogrščice naju spremljajo bolj kot ne celotno pot in naju hipnotizira s svojo močno rumeno barvo.

Še pred večerom v centru Brna z vele znanim orjaškim dildotom na osrednjem trgu. V resnici gre za neko čudno uro. 

Na Lukaša, ki se je isti dan ravno vračal iz Izraela, sva počakala s piknikom ob sončnem zahodu na brnskem gradu (Špilberk).

Tradicionalno slovensko-češko reunion fotografiranje z bananami, že tretjič. Poslovimo se za kratek čas (nazaj grede se zopet srečamo), nadaljevanje poti proti Poljski, kjer sledi še srečanje s kolegico z EVS-a, Paulino.

Med fotografiranjem, še preden sem proti cesti pomolil svoj palec, nas je zagledal tale voznik in ponudil prevoz. Kar pridno pobirajo štoparje :)

Na Poljsko prispeva s poljskim tovornjakarjem, ki je preveč govoril, angleško pa ni znal, rad pa je delil svoje pivo.

Med drugim je nadaljevanje poti potekalo tudi s skupino mladih ukrajinskih delavcev. Takole pa je videti priprava na skupinsko fotografiranje na enem izmed počivališč.

Nedaleč od cilja, v Dębici, naju prehiti noč, zato sva primorana noč prebedeti v lokalnem pubu. Na srečo je bilo vsaj pivo poceni.

Ob štirih zjutraj morava pub zaradi zaprtja zapustiti in se v gosti jutranji megli odpraviti dalje proti Paulini. V času za zajtrk se že pojaviva pred njenim domom. 

Tole je sicer že kosilo, ampak bistvo je, da Paulina dobro kuha :D

Za malico naju pelje še na lokalni sladoled.

Za večerjo pa še nek lokalni žur na terasi gostilne. Ljudje so ravno proslavljali vaško nogometno zmago, tudi s plesanjem s klobaso.

Proslavljanje se zavleče v noč.

Naslednji večer smo imeli še svoj piknik.

Piknik/sprehod po poljskem podeželju.

Poslavljanje od Paulinine gostoljubne družine.

Pot nazaj približno enaka, s ponovnim nočnim postankom pri Lukašu. Manjša kriza v okolici Maribora, kjer je bilo treba v iskanju boljše ceste za štopanje kar nekaj časa takol hoditi po železnici, nato pa štopati še pol noči. A sva vendarle varno prispela nazaj domov.